Zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva

Ustavno sodišče RS je že leta 1999 v svoji odločbi Up-209/99 z 9. 12. 1999 izpostavilo, da ni namen ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic, ki se po 15. členu Ustave RS izvršujejo neposredno na podlagi ustave. Eden izmed vidikov učinkovitosti pravice do sodnega varstva pa je zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno  varstvo pa svojega namena med drugim očitno ne more več doseči tudi v primeru, če osebi, ki to varstvo zahteva, že med postopkom nastanejo hujše škodljive posledice oziroma mu med sodnim postopkom ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bi izničilo morebitni kasnejši uspe h v postopku. Takšno sodno varstvo ne more biti več učinkovito ne smiselno.

 

Pomembno pri tem je, da se posameznik zaveda svojih ustavnih pravic in jih tudi pravočasno uveljavlja oziroma zahteva njihovo varstvo, saj mu lahko sodišče le v tem primeru zagotovi ustrezno sodno varstvo oziroma v kolikor bi mu sodišče odklonilo sodno varstvo njegovih pravic, ima posameznih možnost vložitve ustavne pritožbe.