Sodno varstvo v finančni preiskavi po ZOPNI

Ustavno sodišče RS je s sklepoma Up-562/16 (U-I-120/16) in Up-314/16(U-I-62/16) oba z dne 9. 11. 2017 zavrglo pobudo za oceno ustavnosti določil Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), pritožničino ustavno pritožbo pa ni sprejelo v obravnavo, ker naj ta ne bi izkazala pravnega interesa. Pomembno pri tem je, da je pri obravnavi zadeve prišlo do različnih odločitev ustavnih sodnikov, vezanih na ustavno skladnost ZOPNI. Odločitvi ustavnega sodišča sta pokazatelj, da si niti ustavni sodniki niso enotni glede ustavne skladnosti ZOPNI. Trije ustavni sodniki se namreč niso strinjali z dokončno odločitvijo ustavnega sodišča v omenjenih sklepih. 

 

Eden izmed teh ustavnih sodnikov je podal odklonilno ločeno mnenje, v katerem je argumentirano obrazložil svoje stališče. Finančna preiskava po ZOPNI je skrivna preiskava, ki lahko poteka tudi več let, ne da bi preiskovanec sploh vedel, da zoper njega teče kakršnakoli preiskava, ki naj bi bila po stališču državnih organov civilne narave. Državni organi (policija, FURS, CURS, državno tožilstvo) lahko v obsežni finančni preiskavi za več let za nazaj (tudi do 10 let), tako nemoteno in brez ustreznega sodnega nadzora posegajo v človekove pravice preiskovanca, ne da bi bilo slednjemu zagotovljeno ustrezno oziroma učinkovito sodno varstvo njegovih ustavnih pravic. Po več letih kršitve ustavnih pravic pa tudi sodno varstvo ne more biti učinkovito, saj lahko preiskovancu nastane nepopravljiva škoda. Le pravočasno zagotovljeno sodno varstvo je ustrezno sodno varstvo. 

 

V finančni preiskavi po ZOPNI preiskovanec namreč nima nikakršnih pravnih sredstev zoper ravnanja državnih organov. O preiskavi oziroma o rezultatu le te je seznanjen šele po končani preiskavi na naroku po 17.a členu ZOPNI, torej neposredno pred vložitvijo tožbe na odvzem premoženja nezakonitega izvora.

 

Pri tem ne gre spregledati po mojem mnenju sporna stališča sodišč, tudi ustavnega sodišča, da naj bi ZOPNi zagotavljal sodno varstvo zoper sporna ravnanja državnih organov v izvedeni finančni preiskavi v okviru pravdnega postopka po ZOPNI, ki lahko poleg nekaj let trajajoče finančne preiskave prav tako poteka več let. Ravno to pa je po mojem stališču utemeljen argument ustavnega sodnika, ki je podal odklonilno ločeno mnenje, da po tako dolgem času, sodno varstvo ni več učinkovito, zato ni v skladu z Ustavo RS.

 

Glede na to, da se v postopku po ZOPNI preiskovancu jemlje premoženje, predvidoma večje od vrednosti 50.000 EUR, kolikor je minimum za začetek postopka, je pričakovati učinkovitejše sodno varstvo v finančni preiskavi. Na primer tako, kot je to zagotovljeno osumljencu v kazenskem postopku. Temu pa v primeru po ZOPNI ni tako, čeprav se sam zakon sklicuje na določila Zakona o kazenskem postopku, ki se uporabljajo subsidiarno. 

 

Eden izmed postopkov po ZOPNI teče na prvi stopnji že več kot 3 leta, pred tem pa je potekala finančna preiskava, ki je bila večkrat podaljšana, skupaj skoraj 2 leti. To pomeni, da je v tem primeru nedvomno kršena pravica preiskovanca do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS in učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, saj mu sodno varstvo ni pravočasno zagotovljeno, kar je enako, kot da ga ni. Ustavno sodišče RS je že v svoji odločbi Up-209/99 z dne 9. 12. 1999 odločilo, da sodno varstvo ne more biti več učinkovito ne smiselno, kadar posamezniku v postopku nastajajo hujše škodljive posledice oziroma mu ne omogoča, da prepreči ravnanje, ki bo izničilo morebitni kasnejši uspeh v postopku.