Odškodninska odgovornost države

Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-239/15-17 z dne 7. 6. 2017 zavrnilo ustavno pritožbo pritožnice, ki je na podlagi 26. člena Ustave RS od države zahtevala povračilo škode zaradi sojenja v nerazumno dolgem času. V tožbi je zatrjevala, da je sodišče nerazumno dolgo odločalo o njeni tožbi na izselitev najemnikov, zaradi česar v sobe ni mogla namestiti novih najemnikov, ki bi ji plačevali najemnino, tako da ni mogla poravnati bančnega kredita, v posledici česar je banka odstopila od kreditne pogodbe in zahtevala takojšnje vračilo kredita, skupaj z zamudnimi obrestmi. Primer je specifičen iz razloga, ker tožena stranka - Republika Slovenija, na tožbo ni odgovorila, sodišče pa je izdalo zavrnilno zamudno sodbo zaradi nesklepčnosti tožbe, ker naj ne bi bila podana vzročna zveza med protipravnostjo ravnanja države ter zatrjevano škodo. Bistvo odločitve Ustavnega sodišča je, da je potrdilo stališče Vrhovnega sodišča RS, da počasno odločanje sodišč po teoriji adekvatne vzročnosti ne more biti pravno sprejemljiv vzrok škode pritožnice v luči dejstva, da ta teorija pripisuje poškodovanje tuje dobrine tistemu ravnanju, ki po splošnih življenjskih izkušnjah po rednem teku stvari pripelje do škode. Nadalje je pomembno izpostaviti, da je Ustavno sodišče zavezelo stališče, da kljub priznanju dejanske podlage tožbe, kar je posledica nevložitve odgovora na tožbo, ni mogoče šteti, da je toženka priznala vzročno zvezo kot element odškodninske odovornosti, kar predstavlja uporabo materialnega prava. Povedano drugače, sodišče uporabi pravo in ugotovi obstoj elementov odškodninske odgovornosti, glede na ugotovljena dejstva (priznana ali prerekana). Procesna (ne)aktivnost strank - nevložitev odgovora na tožbo, ali priznanje posameznih dejstev oziroma neprerekanje le teh, pa ne morejo vplivati na uporabo materialnega prava, ki ga sodišče uporabi po lastni presoji.