Davek od nenapovedanih dohodkov

Delovanje davčnih organov lahko zaskrbljeno spremljamo že kar lep čas. Še posebej pereče je vprašanje glede prakse obdavčitve nenapovedanih dohodkov posameznikov po 68.a členu ZDavP-2. 68.a člen ZDavP-2 namreč določa, da lahko davčni organ ugotovi davčno osnovo s cenitvijo, če davčni zavezanec razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo vključno s premoženjem, ki presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec sicer napovedal. Davčni organ lahko navedeno nesorazmerje med napovedanimi dohodki posameznika in njegovo potrošnjo preiskuje za obdobje zadnjih desetih let, pri tem pa od ugotovljene davčne osnove na podlagi cenitve in uporabe različnih metod - načeloma kot razlike med vrednostjo premoženja ob začetku in koncu inšpekcijskega obdobja, zmanjšane za obveznosti - odmeri davek po enotni stopnji 70%.

 

Ali ne gre za kaznovalni davek?

Glede na višino davčne obveznosti, ki je po določbi 68.a člena ZDavP-2 kar 70%, se lahko najprej vprašamo ali ni obdavčitev morda čezmerna oz. ali ji ne bi mogli pripisati celo kaznovalne narave? Zakonodajalec je določitev 70% stopnje obdavčitve utemeljil z razlago, da ni primerno, da se davčnega zavezanca, ki ni izpolnil davčnih obveznosti v roku in na način, predpisan z zakonom, obravnava kot davčnega zavezanca, ki spoštuje pravni red.

Tudi USRS je v preteklosti že presojalo primerno višino davčne obveznosti. V odločbi št. U-I-91/98 z dne 16. julija 1999 je tako določilo, da višina davčne obveznosti, ki presega 50%, ne zasleduje svojega primarnega cilja v obliki obdavčitve, temveč je izrazito kaznovalne narave. Takšno stališče zavzemajo tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.

 

Vprašanje retroaktivnosti

V praksi pa je najbolj izpostavljena in tudi najbolj vprašljiva, določitev desetletnega zastaralnega roka oz. obdobja, znotraj katerega lahko davčni organ ugotavlja davčno osnovo na podlagi cenitve. V danem primeru govorimo o kršitvi načela prepovedi retroaktivnosti, po katerem zakonski akti in drugi upravni akti ne morejo veljati za nazaj. Svoje stališče glede tega vprašanja je v preteklosti izrazilo USRS v odločbi št. U-I-65/08 z dne 25.9.2008,v kateri je zapisalo, da je retroaktivnost izjemoma sicer dovoljena, vendar mora biti tudi utemeljena in uvedena na podlagi testa sorazmernosti. Zakonodajalec ob sprejemanju zakona omenjenega testa sorazmernosti ni opravil, niti ni utemeljil razlogov za podaljšanje obdobja inšpiciranja z 5 na 10 let. Z dnem uveljavitve 68.a člena ZDavP-2, torej 1. 1. 2014, je namreč odmera davčne obveznosti posameznika za davčna obdobja pred letom 2009 že zastarala, zato davčni organ za obdobja pred letom 2009 ne more več odmeriti davka po navedenem določilu.

 

Sporna metodika cenitve davčne osnove

Sporna pa je tudi metodika cenitve davčne osnove. Za določitev davčne osnove davčni organ v praksi uporablja različne metode ugotavljanja davčne osnove, ki pa jih ZDavP-2 ne določa, saj ne določa metod ocenjevanja niti kriterijev za izbiro posameznih metod za določitev davčne osnove. Gre za ustavno vprašanje skladnosti takšne ureditve z Ustavo RS oziroma ustavno skladne razlage določila 68.a člena ZDavP-2. Takšna ureditev namreč nasprotuje 147. členu URS, saj je posameznemu davčnemu inšpektorju prepuščena izbira metode, ki je zakon ne določa, niti ne določa kriterijev za izbiro metode. Uporaba metode pa neposredno vpliva na višino davčne osnove.

davki od nenapovedanih dohodkov